Pred davnimi časi je bila šola strašna.
Drugošolci smo se preizkusili v obliki pouka kot je bil nekoč. Oblekli smo se v stara oblačila. Učiteljica je bila zelo stroga. Imela je šibo. Ko je vstopila v razred, smo morali vstati in imeti roke na hrbtu ter vsi v en glas pozdraviti: »Dober dan, gospa učiteljica!«. Pisali smo na lesene deščice, ki nam jih je podaril Žanov očka, gospod Breg. Na te lesene tablice smo pisali s kredo in jih očistili z gobico. Nismo smeli klepetati. Morali smo imeti čiste roke. Če bi bili poredni, bi morali klečati na koruzi. Na srečo smo bili vsi pridni. A iz radovednosti smo vseeno poskusili klečati na koruzi.
Ta ura spoznavanja okolja je bila zabavna. Resnične šole kot so imeli naši pradedki in prababice, si vseeno ne želimo.
Učenci 2. g razreda
